Sprejemanje. Kaj je lažje, sprejemati sebe ali sprejemati druge? Meni? Meni je absolutno lažje sprejemati druge, veliko težje pa je, ko sprejemanja ne prejmem od drugih. Vsaj občutek je tak. To v meni sproži boj in začnem se na vse pretege truditi, da bi bila sprejeta. Ker sprejetost daje občutek pripadnosti, da sem del nečesa.
Najtežje je, ko okolica ne sprejema mojih odločitev. Pa, če se mi te zdijo še tako logične, so za okolico blazno nerazumljive. Moj um analizira vse podrobnosti, zakaj za vraga ne razumejo? Pozablja pa, da ključ odrešitve leži v sprejemanju sebe, svojih občutkov in ne ukvarjanju se z drugimi, kaj bi oni morali čutiti. Ti drugi v sebi nosijo svoje občutke, ki so različni od mojih in seveda, kot so moji občutki pomembni meni, so njim pomembni njihovi. Prava moč se skriva v sprejemanju sebe v celoti, z vsemi občutki vred. Ko vsak zase sprejme sebe, ni več potrebe po borbi in trudu po sprejetosti med drugimi.
Ko sprejemam sebe, sprejemam tudi druge. Takrat ko sprejemam sebe odpade kazanje s prstom na druge, ti si kriv za moje občutke in igranje žrtve, takrat prevzamem odgovornost za svoje notranje stanje, ne glede na to ali je le to udobno ali ne. Seveda, ko sem dobro je to lažje, kot takrat ko nisem dobro. Včasih se mi zdi, da je deljenje čustev na negativna in pozitivna, totalen nesmisel. Čustva samo so. Nekatera bolijo bolj kot druga, vendar to še ne pomeni, da so slaba. Deljenje na slabo in dobro nam dela krivico, da bi v polnosti lahko čutili sebe. Sama sem na “slaba” čustva velikokrat nalepila nalepko: šibkost.
Nalepka šibkost mi je večkrat povzročala težavo pri sprejemanju in izražanju teh “slabih” čustev in občutkov. Med njimi sem zgradila povezavo, ko sem jezna, ko postavljam meje in ne ugajam, ko izražam nestrinjanje takrat sem šibka. Izražanje bolečine, žalosti je šibko. Ko čutim, izražam šibkost.
Pa sem si vseeno dala priložnost in začela sprejemati tudi ta slaba čustva, začela sprejemati sebe. Sebe v “dobrem” in “slabem”. Veliko težje je, ampak tudi bolj osvobajajoče, kot sem pričakovala. Sprejemanje sebe povezujem z življenjem v trenutku. In ko se ne lepim na čustva in občutke drugih, takrat se lahko zavedam lastnih. Takrat si dovolim lastnih čustev in ko jih sprejmem, dobim popolnoma drug pogled na življenje. Življenje, ki dobi smisel.