Moj vzorec: Življenje je trpljenje. Zabetonirano prepričanje, ki ga podzavestno živim. To ni samo vloga žrtve, ampak dejansko verjamem, da v življenju moram trpeti, sicer le to izgubi svojo vrednost, smiselnost.
Hvaležna sem, da sem pred leti sprejela pomembno in potrebno odločitev, da začnem svoja negativna prepričanja razbijati in neuporabne vzorce prekinjati. To me je tokrat pripeljalo do mojega srečnega trpljenja in kako ga preobrniti v dobro v mojem življenju.
Srečno trpljenje je bil tokrat naslov knjige, če bi naslovila svoje življenja in bi le to vsebovalo srečo. V moji glavi se je že prej odvijala panika, telo pa je kar kričalo: “Ta vaja mi fucking ni všeč!” Še dobro, da mi je preteklo brskanje po greznici mojih vzorcev in omejujočih prepričanj že vzpostavilo zavedanje, da je nadaljevati varno, saj se kasneje rodijo zdravilna spoznanja, ki se prelevijo v močno podporo na moji poti. “Prekleto, življenje vendar ne mora biti drugačno kot trpeče, kam naj zdaj vtaknem to srečo?” Tako se je rodilo Srečno trpljenje.
Z zavedanji, ki jih že nosim s seboj, sem se kasneje skupaj z mojo coachinjo nasmejala. Mi pa ti dve besedi še danes odzvanjata v glavi. Kar prisilila sem ju, da si delata družbo. Ti dve nasprotji, ki nikakor ne gresta skupaj, ampak v trenutku, ko sem ju izstrelila, ju je moj ego hitel opravičevati: “Seveda moje življenje ne more biti samo srečno, nujen je še najmanj ščepec trpečega.”
Prvič bom na glas zapisala in verjetno tudi prvič resnično verjela temu, da sem zadnje čase resnično hvaležna svojemu telesu. Ta me na različne načine opozarja, da nekaj ne štima, da je kakšno moteče vedenje, stiskanje, krčenje, bolečino potrebno vzeti pod drobnogled. Tudi tokrat ni bilo čisto nič drugače. Če znam že dobro zaznati signale za paniko, ki jih sproži moje telo, sem se sedaj začela ukvarjati še z ostalimi krčevinami. Tokrat je bilo pod mikroskop postavljeno stiskanje čeljusti. S časom sem se naučila, da preprosto vprašam telo kaj mi želi sporočiti, vendar so bile tu odgovor samo solze.
Čeprav vsakič znova po tihem hrepenim po tem, da bi moje življenje cvetelo in bi ga spremljalo tudi dobro, nekje globoko v sebi temu ne pustim, da bi se preveč razbohotilo. Zakaj? Ker si vendar ne zaslužim. Prepričanje, ki preprečuje, da bi se nagnila in naredila korak k sprejemanju dobrega v mojem življenju in verjela, da le to sodi sem, k meni. Da si zaslužim tudi ta del, da uravnovesi tistega trpečega. Prepričanje, ki stiska mojo čeljust.
Ko ozavestim svoje omejujoče prepričanje, stiskanje čeljusti postane manj moteče in naporno, saj poznam razlog, ki se skriva v ozadju. V sodelovanju s svojimi mislimi zaviham rokave in prepričanje začnem gnesti. Toliko časa ga gnetem, da moje omejujoče prepričanje postane podporno in se z lahkoto nagnem in zakorakam. Korak po korak proč od srečnega trpljenja proti ravnovesju življenja.