Želim si dobro v svojem življenju, vendar mi samo želja ne pomaga nič. Nič, če dobrega ne sprejemam. Zadnje čase me ljudje ogovarjajo, kako imam drugačno, dobro energijo. Morda se je sama ne zavedam še, vendar pa čutim, kako počasi spuščam določene napetosti iz svojega telesa, ki mi ne služijo več.
Nekajkrat so spremembo v energiji pospremili tudi komentarji, res si veliko naredila, za svojo osebno rast, kar me izredno veseli, da tega ne opazim samo jaz, ampak opazijo tudi drugi. Nekaterim je to všeč, drugim malo manj, tretji se požvižgajo na to. Nekateri bodo to označili egoistično, pa vendar, zelo sem hvaležna tem spremembam, saj je moje življenje zaradi njih bolj pozitivno kot je včasih bilo. Všeč mi je, da sem to pri sebi sprejela kot pomembnost. Pomembnost, da sem na prvem mestu, da je na prvem mestu moje počutje. Kajti to se je začelo izražati tudi v okolici, v moji komunikaciji z ljudmi, z našimi odnosi.
Hvaležna sem sama sebi, da sem zbrala vso notranjo moč, ki sem jo takrat premogla, da sem začela delati korake nazaj k sebi. Ko ljudje opazijo, da sem dobro, sem kar malo ponosna nase. Vidiš Barbara, si na pravi poti. Si na pravi poti, ki priznam ni bila in še vedno ni lahka. S tem, ko se učim sprejemati dobro, se hkrati učim sprejemati bolečino. Veliko bolečine, ki včasih niti ne vem več zakaj jo nosim s seboj. Vendar je tu. Del mene. In ko sem jo začela sprejemati, da je ona čisto ok, da ja, boli, ampak ko odboli, takrat nastane prostor, prostor za tisto dobro, ki si ga ves čas želim.
Poglabljanje vase je kot nastavljanje ogledala samemu sebi. In velikokrat se izogibamo pogledu v to kaj je tam v ogledalu. Ker boli. Pa moje prepričanje je bilo tudi, ko pokažeš da boli si slabič(ka). Pa itak, ko si slabič(ka), to opazi vsa okolica in ker okolica zavrača slabiče, preživetje v takem okolju odpade, ker to je naravni zakon. Do danes sem spustila že potoke, reke, morja bolečine. Zakaj? Da naredim prostor za tisto, kar želim, da raste v njem.