Kaj si bodo mislili drugi? Zakaj nam je to tako pomembno in zakaj nam je vseeno, kaj si mislimo o sebi?
Vprašanja, ki zaposlujejo mojo glavo. To prvo sem večkrat slišala in jo z leti tudi ponotranjila, udomačila in ves čas negovala. Karkoli sem si želela početi, preizkusiti, se aktivirati, je prijadrala v mojo zavest in me večkrat tudi ustavila. Ustavila mojo ustvarjalnost, izražanje, deljenje sebe, ker res, kaj bodo drugi mislili?
Kaj sploh je v ozadju tega stavka? To raziskujem že kar nekaj časa. Sama zase lahko rečem, da gre, kaj bodo mislili drugi, z roko v roki z mojo nesamozavestjo, nezavedanjem lastne vrednosti. Kako sploh prepoznam svojo vrednost? Vprašanje, ki buri duhove in izziva moj ego k uporu in ugotavljanju, kako se pretentati. Namreč zakaj le bi verjela, da nisem vredna? (nisem vredna, da prideš k meni, reci le besedo in ozdravljena bo moja duša).
V poplavi nasvetov, kako zjutraj pred ogledalom ponavljati vredna sem, rada se imam in drugih manifestacij, ni nujno, da temu podzavestno tudi verjamem. Ponovno, kako se zavedam lastne vrednosti?
V pomoč pri poznavanju lastne vrednosti sem spoznala, da je zelo podporno, da poznam svoje vrednote. Vrednote, na katere se vedno znova oprem. So moje in delujem po njih. Podpirajo me pri odločitvah, sploh tistih, ko ne vem kako bi se obrnila. Verjetno ni naključje, da si besedi vrednost in vrednota delita isti koren. Odkar poznam svoje vrednote, so moje odločitve postale jasnejše in ko se odločam, da delujem po njih, takrat so moje odločitve tudi lahkotnejše. Tu kaj si bo kdo mislil odpade. Prav tako mi je dalo razmišljati naslednje razmišljanje: Vsak ima svoj model sveta in skupnost, ki živi ali deluje skupaj ima v določenih vrednotah enak pogled na svet. Ko tako eden (ti) želi nekaj drugače (čeprav boljše) začnejo ostali braniti svoj nespremenjen svet, saj se sami ne želijo spreminjati. In ker jih je več in ker so naši bližnji nam je njihovo mnenje pomembno, nas lahko spravi v dvome in nas upočasnjuje ali celo odvrne… (Simon Meglič, Marketinška kavica – priporočam ogled)
Pri tem se zavedam, da moje vrednote niso tvoje in prav tako niso njene oziroma njegove. So lahko podobne, vendar do pike enake ne bi rekla. Ko delujem po svojih vrednotah, slikam jasno sliko sama sebi kdo sem in to sliko zrcalim na okolico. Seveda moje delovanje ne ustreza vsem. Seveda se kdo ne strinja z menoj. Ampak ali to pomeni, da sem zato slab človek? Ali res mnenja drugih določajo mojo vrednost in pomembnost mojih vrednot?
Ko se zavedam svojih vrednot, vrednosti in delujemo po njih, ali so takrat samo mnenja drugih še pomembna do te mere, da oblikujejo naše življenje?
Naj mnenja drugih ne bodo tih ubijalec tvojih sanj in naj ne definirajo kako se počutiš.
Zelo lep in globok zapis. 😌