Piše se veliki traven, gospodovega leta 2024. Travniki se bohotijo z visoko travo in pisanim cvetjem, medtem ko nebo neutrudno joče skoraj vsak dan. Le kaj bi dali za več kot dan toplih sončnih žarkov, ki narišejo vzdušje pomladi, ki se počasi preliva v poletje. Vlažno ozračje tako daje pridih turobe s katero se spopadam vsakodnevno, ko menjamo mokre nogavice, ko se vrnem s sprehoda.
Danes bom psa peljala najprej lulat, potem pa rabim polurni počitek, da pridem malo k sebi in kasneje se bova odpravili na tistega daljšega. Na sprehod kjer moja psička opravi vse wc potrebe. Nastavim budilko, da mi spanec ne bo ušel izpod nadzora in bi si kasneje v zgodnjih večernih urah očitala, da zaradi predolgega popoldanskega počitka sedaj ne bom spala celo noč. Tako se vržem na posteljo, zavestno odmaknem telefon, da me ne bi premamil s svojo atraktivno vsebino čarobnih insta profilov in že padam v globok počitek.
Pa me kar vrže pokonci, ko na vratih zazvoni. Priznam, ta mesec sem se preselila in nisem še imela dovolj obiskov, da bi se zvonca na vratih uspela navaditi. Nekako pridem k sebi in odprem vrata, pred katerimi se prestopa starejša gospa, izgleda, da je soseda. Se ji predstavim in jo s tem malo zmedem, vendar ne dovolj, da nadaljuje: “Prišla sem vas prosit, da za svojim psom pobirate kakce. Veste jaz namreč kosim tale travnik pred sosednjim blokom in zadnji teden so tam res veliki kakci. To mora biti od velikega psa in vi ste nova v soseski, ki ima večjega psa. Veste, prosim vas tudi, da svojim vnukom, ko jih pustite s psom date s seboj vrečke, da poberejo kakce za psom. Veste, ker to so res veliki kakci!”, ki jih ponovno nazorno nakaže z rokami, da gre za res veliko kepo pasjih iztrebkov.
Da za svojim psom pobiram iztrebke ji sploh nisem uspela odgovoriti, saj me ni pustila da bi omajala njeno prepričanje o tem sralnem incidentu. Kaj šele, da pri svojih 30 in nekaj čez še nimam mulcev, kaj šele vnukov, tačas je bila ona že na pol na izhodu iz stavbe: “Pa brez zamere in svoje vnuke le naučite odgovornosti!”
“Obljubim, da jih bom vzgajala, v duhu pobiranja pasjih kakcev.”
“We don’t really hear what people say; we imagine what they mean.” (Katie Byron)