Kako izhajati iz sebe in ne iz okolice? Ko sem se začela zavedati, da moji občutki, čustva izhajajo iz mene in da nanje okolica ne vpliva, ampak jih samo trigira, na meni pa je ali jih bom razrešila (glej no glje, saj to je vendar rima), se je moje življenje počasi začelo obračati v smer, katere nisem bila navajena. Iskreno, včasih se je še vedno navajam, ampak je s časom to postalo veliko lažje.
Veliko let svojega življenja sem preživela zaslepljena s prepričanjem, da je okolica kriva za moje počutje, celo za potek mojega življenja, krivila sem jo tudi za svojo nesrečo in še in še krivde bi ji lahko naprtila. To okolico je najprej predstavljala moja družina, moji starši in sestra, ta se je v mojem odraščanju prelevila v širšo družino, starih staršev, stricev in tet, kasneje pa na ljudi s katerimi sem vsakodnevno sodelovala. Ko zdaj vržem oko v tisto obdobje, sem vesela in hvaležna za potek določenih dogodkov v mojem življenju, ki so me prebudili iz tega filma.
Iz filma v katerem sem igrala vlogo glavne žrtve in njene službe. Službe kazanja s prstom, prevračanja krivde na druge, izogibanja odgovornosti za svoje življenje. Zakaj sem se tako dobro znaša v njeni sužnosti? To je bil (in večkrat še vedno je) moj vzorec. Vzorec ali posnemanje vedenja, ki mi je bilo predstavljeno v mojem odraščanju, ki sem ga prevzela, da sem v okolju v katerem sem odraščala preživela. Iz istega, preživetvenega razloga vzorci sploh nastanejo, posnemajo jih že stari starši naših starih staršev, potomci pa jih prenašamo dalje. Kljub temu, da nam sploh ne služijo več. Posnemanje in prenašanje vzorcev je lahko začaran krog, dokler ga nekdo v generaciji ne prekine.
Slačenje te železne srajce, prekinjanje vzorcev je boleče. Tudi sama se soočam s tem. Zame eno izmed bolečih prepričanj je bilo, da potem ne pripadam. Ne pripadam svoji osnovni celici, družini. Kje je potem šele skupnost. In seveda, ko ne pripadam, le to ogroža moje preživetje.
Moj um se je v naboru vseh življenjskih izkušenj, ki so mi prekrižale pot pač naučil določenih prepričanj, ki so sama po sebi omejujoča z razlogom, da preživim in to je v njegovem prevodu, da pripadam.
Pa res ne pripadam več svoji družini, če prekinem vzorec ali več njih? Na to vprašanje sem si odgovarjala v pretekih dneh. Odločila sem se, da se pri svojih rosnih 34 letih odselim od doma. Izkušnja je bila psihično naporna, saj so si jo moji domači razložili po svoje, iz njihovih čustev in občutkov, ki so bili z novico sproženi. Vendar mi je bilo v oporo to moje novo prepričanje. Vsa moja čustva, krčenje telesa, panični napadi so moji. Jaz sem odgovorna kaj bom z njimi storila Jih bom sprejela, samo opazovala, se bom podala v njihovo globino, jih raziskala in razrešila? Ali jih bom ignorirala, še naprej tlačila in pometala pod preprogo vse dokler tam ne zmanjka prostora in me zadušijo?
Oboje boli. Fucking boli. Razlika je samo v tem, koliko časa bolečina traja. Ko se poglobim vase z zavedanjem, da mi moja čustva, občuti želijo nekaj povedati, da jim to pustim bo bolelo, vendar sem do sedaj spoznala, da ta bolečina traja ravno toliko časa kolikor potrebuje. V kolikor stvari pometam pod preprogo, se ta bolečina vrača vedno znova in se bo vračala vse dokler se z njo ne bom soočila. Morda trenutno boli res manj, se jo pa zato hitreje navadimo in postane samoumevna, tu je.
Zavedanje, da imam izbiro ali bom bolečino (in druga čustva) sprejela in se soočila z njimi je osvobojajoče. Takrat vloga žrtve dobi odpoved in jaz lahko diham svoje življenje.