Tako radi se ukvarjamo s tem, kaj bo jutri, pa kje si želimo biti čez pet, deset let. Zakaj se ne ukvarjamo s tem, kje smo ta trenutek in če smo ta trenutek ok? Ker če pomisliš, kako ta trenutek hitro mine. Puf, ga že ni več. In jaz vlagam tone energije v trenutke, ki so nekje v prihodnosti in se verjetno sploh ne bodo zgodili.
Do tega, trenutka, sem rabila celo življenje. Če preletim nazaj svoja življenjska obdobja sem bila verjetno še najbolj v trenutku kot otrok. Vmes se mi je zgodilo življenje, s katerim sem se precej borila, vendar pa me je le to privedlo nazaj, nazaj do tega, da sem se ponovno začela zavedati trenutka tukaj in zdaj.
Kako se ga zavedam, trenutka? Sedaj sem že naštudirala svoje telesne in miselne procese, da se vsake tolikokrat vprašam, “Kje si?”. Naučila sem se tudi, da se v trenutek tukaj in zdaj prijazno povabim in ne bentim, kako sem spet odplavala z mislimi na drug konec oble ali pa v neko drugo časovno dimenzijo. Seveda mi to uspe včasih večkrat na dan, drugič nekajkrat na teden ali pa celo mesec. Vse je odvisno od mene.
Trenutek življenja, življenja, ki se ga poleg vsega zavedam. Včasih so ti trenutki veseli, včasih boleči, žalostni, lahko pa tudi nevtralni. Vsi so čudoviti, ko jih enkrat sprejmem, da so del mene. Da ne bežim od njih. Da pustim veselju uživati in bolečini izzveneti. Da so tukaj zdaj v tem trenutku z menoj, da jih ne odrivam proč in pometam pod preprogo, ampak da jih odživim, občutim v tem trenutku. Tukaj. Zdaj.
Ko primerjam sebe nekaj let nazaj in sebe danes, me je bilo ravno tega strah. Občutiti svoja čustva. Živela sem v neki iluziji, ki sem si jo ustvarila, ki jo je ustvarjal moj um in sem jo prodajala tudi drugim. To sem jaz, močna, ne jočem, poglejte me, kaj vse zmorem sama. V resnici pa si nisem verjela, da sem to res jaz. V resnici sem v sebi nosila in še vedno nosim veliko bolečine, za katero si v svojem življenju nisem dovolila najti trenutka, da bi jo začutila in izpustila.
Ob misli, da je trenutek v resnici vse kar imamo, me večkrat kar spreleti. Ta trenutek, je vse kar imam. Ta trenutek, je vse kar imam in ta trenutek določa kakšno je moje življenje. To zavedanje je spremenilo moj pogled na življenje. Obrnilo ga je za xy stopinj. Ta trenutek tukaj in zdaj je vse kar imam. In kako ga živim? Z mislimi, ki plavajo v prihodnosti ali pogrevajo preteklost ali ga doživljam zdaj takega kot je?
“The more you are focused on time – past and future – the more you miss NOW, the most precious thing there is.” (Eckhart Tolle)