Prostor. Kdaj pustim prostor sebi ali drugim? In še bolj pomembno vprašanje kako ga pustim drugim, kako ga držim in kako ga obdržim? Ta vprašanja se mi zadnje dni kar pogosto motajo po glavi.
Sama svoj prostor dojemam kot zavetje, kamor se lahko umaknem pred in med nevihtami tako naravnimi, kot čustvenimi. Prostor, ki me podpira z varnostjo, ljubeznijo, mirnostjo. Kjer samo sem. Prostor zame ne obstaja samo v fizični obliki, ampak tudi mentalni, čustveni. Tega drugega sem velikokrat spregledala. Prostor v katerem so vsa čustva dovoljena in je prav, da so.
Ko sem dala svojim čustvom prostor, sem opazila, da za opazovanje in spoznavanje le teh ni dovolj samo njihovo zavedanje. Proces prepoznavanja, opazovanja in zavedanje lastnih čustev in njihovih viharjev, zahteva pozornost, fokus, kondicijo koncentracije in če se jim želim posvetiti, potem valjda potrebujem prostor v katerem bom to počela. Kamor se lahko umaknem, kjer lahko raziskujem.
To je moj laboratorij v katerem sem raziskovalka svojega notranjega sveta, tistega, ki ga oči mimoidočega takoj ne zaznajo, tega, ki nima neke oprijemljive oblike. Tistega, ki ga poznam samo jaz in ki ga le delček delim tudi z drugimi. Ta moj laboratorij je v prvi vrsti moj notranji svet, moja družina, ste moji prijatelji in znanci, vsi, ki to berete, se z mano zaklepetate ali me srečate na cesti, je coaching, so postavitve družin, je Izrazi se, je ustvarjanje, deljenje sebe, opazovanje narave.
Ta raziskovanja prinašajo nova spoznanja, nove poglede, drugačne vidike, ki jih morda nisem vajena. Raziskujem jih v svojem laboratoriju, kjer ni pravil in včasih tudi kaj eksplodira.