Ravno sem se odpravljala na kavo, ko mi je nekaj v glavi reklo, pa dej se zvagej. Bwa?! A? Od kje pa zdaj ta ideja. Ok že res da smo nedolgo nazaj s prijateljicama omenjale vaganje. Ampak od tega je ziher mesece dni. Sama pri sebi si mislim, ma dej Barbi, od kje ti zdej ta ideja. Ampak ker je moje zadnje polletje obarvano s čuječnostjo v praksi, sem zaznala ta glas kot nekaj, kar bom storila. Če po pravici povem, nikoli nisem v resnici prav z navdušenjem stopila na vago. Pa če smo čisto iskreni, kdo pravzaprav je? Pa vendar se spomnim, da sem se že v srednji šoli spraševala kaj je z mojimi sošolkami narobe, da kot sokoli spremljajo svojo telesno težo in čemu je to dobro. Sama sem stopila na vago samo na zdravniškem pregledu in takrat je običajno sledilo: “Hm, … glejte, vaša telesna teža, … hm … treba jo bo znižati, … saj veste…” Priznam, da se nikoli nisem počutila, da bi mi solili pamet ali pa, da bi se počutila prav grozno zaradi teh stavkov. Zavedala sem se svoje telesne teže in da je je preveč. Zelo preveč. In danes vem zakaj se me to nikoli ni dotaknilo.
Minus 4 kg. A?! A jaz to prav vidim??? Kdaj sem se pa nazadnje vagala? Jaen mesec, mogoče mesec pa pol nazaj. Pa, a mi je slučajno tehtnica crknila? Pa sej sem ja napravljena, to doda vsaj pol kile. In že sem vlekla kilo moke iz omare, da vidim kakšna je tehnična napaka. Hm?! Ne to ne more biti, da ni napaka?! Kaj?
Ok. Lagala bi, če se nisem vse odkar me je mami prvič spoznala z dieto potihem ukvarjala s svojo telesno težo. Pa preizkušala različne programe, ki so svetovali tehtanje hrane, ne, ne bolje je beleženje kalorij, ne, ne, ne, pri hujšanju je ful pomembno gibanje. Ah, kje pa … Od vseh informacij, kaj gre na krožnik in kaj ne, sem ostala samo zmedena Barbara. In moja odvečna teža je bila še vedno tu z mano. Ne glede koliko denarja je šlo v strokovno in prehrambeno podporo. Še vedno je tu. No, razen štirih kilogramov, ki so se odločili, da ne bodo več hengali z mano.
In kaj je razlika danes in nekaj let nazaj? Da sem v tem času ozavestila, da moja težava ni v premalo gibanja ali pa napačni izbiri hrane, moja težava je globlje. Moja težava izvira iz potrebe, ki v mojem otroštvu ni bila zadovoljena in moja telesna teža, način da sem dobila pozornost zanjo. In 36 let kasneje, sem tu, Barbara, ki še vedno živi vzorec, ki ga je kot 6-letnica skrbno izoblikovala.
In to sem ozavestila, ko sem šla danes tečt. Kako to, da sem se danes to lotila počet veliko lažje kot prejšnjič? Ni bilo veliko drugače kot ponavadi, načrt je bil izdelan že nekaj časa nazaj, v koledarju je bil označen današnji datum, ker je najbolj usklajen z mojim mesečnim ritmom. Telo se je upiralo kot običajno, najprej zamašen nos nekaj dni nazaj, potem izgovor, ma danes je bilo -10, saj bom še zbolela. Pa itak nimam dovolj dobrih tenisk za tek in tako naprej in tako nazaj. Edina in glavna sprememba danes je bila, da je moja glava z zavedanjem znala moje telo pomiriti. “Ej, vse je ok, varna si. In to, če poskrbiš zase ne pomeni, da ostaneš brez pozornosti in potrebe, ki se skriva za njo.” In res, vse je ok. Še vedno, celo sedaj, ko pišem tale zapis.
In mi je dalo misliti, waw, pa saj to je vendar noro. A veš no, saj to ja že ptički čivkajo, da se boš po teku oziroma kakršnem koli gibanju počutila bolje, polno. Samo kaj ko, preden sem prišla do tja pa ta argument ni zdržal. Skoraj nikoli. Do danes, ko sem začela razumet kaj je v ozadju in da je to kar sem počela do sedaj samo moj priučen način preživetja, ki ga danes ne potrebujem več.