Danes sem bila na sprehodu. Opazovala sem naravo in sebe. Sprehajala sem se po polju za samostanom. Že zjutraj so mojo pozornost prevzeli mimoidoči vlaki. Tudi tokrat sem samo stopila izza obzidja in sem v daljavi že spremljala nov vlak, ki se je odpeljal po tirih, v svet. Med sprehodom sem opazovala ptice. Najprej me je preletela sraka, na električnem drogu ob poti je počivala in svet pod seboj opazovala postovka, na polju pa so se preganjale vrane in sprehajale sive čaplje.
Mojo pozornost je pritegnila jata glasnih vran. Ustavila sem se sredi polja in jih opazovala. V mojo bistroumno glavo se je prikradla misel: “ko opazujem naravo, samo sem. Samo sem, del nje.” Kot v eni od zgodb, ki smo jih danes prebirali, so tudi vrane na polju začele zbirati. Prihajale so iz vseh strani neba. Ene od dlje, druge od blizu. V svojem preletu so samo bile. Niso se nič spraševale. Niso se spraševale ali so vredne, ali pripadajo? Samo so. Še vedno so prihajale od daleč in blizu in se z radovednostjo pridružile glasni jati na polju. Med sabo se niso izpraševale od kod so, kaj delajo in koliko zaslužijo. Skupaj so samo bile.
Mirno, s solzami v očeh sem jih še vedno opazovala. Ne rabiš pripadati. Kamorkoli se obrneš, v katerokoli smer greš, vedno boš imela sebe. To, kar je tvoje, to kar si. In to kar si, je dovolj.
Pa se je pripeljal mimo še peti vlak danes in vrane so se vrešče razkropile na vse tiste strani neba od koder so prej priletele. Nekaj časa mi je del jate delal družbo, kmalu pa smo tudi me odšle vsaka po svoje.
Sprehod sem nadaljevala proti gozdiču, v katerega so v daljavi stekle preplašene srne. Spreletelo me je: “Zadnjič sem se sprehajala po domačem polju. Takrat sem čutila osamljenost. In kam je le ta izginila tokrat? Polje in jaz, sama, vendar ne osamljena, povezana. Povezana s poljem, vranami, čapljami, gozdičem in drvečimi vlaki. Povezana.”
Dosežem rob gozdiča v katerega so pol ure nazaj stekle srne. Spet jočem. Zmorem biti sama s seboj. Zmorem. Dovolj sem. Varna sem. Doma sem.