Jutranja meditacija nas je popeljala točno v srce. “Zeleno srce na sredini, ki smo ga polnile s svojimi dihi. In iz mojega malega srca so odletele sence, in potem se je povečalo in postalo prav tako veliko kot tisto na sredini. Moje srce je postalo ogromno. Ful dober občutek.” Razlagam Kaji, ki sedi poleg mene. “Lahko to deliš z ostalimi.” zaslišim z drugega konca sobe. Nina. Moje misli so povsod: ” šit, šit, Šit, ŠIt, ŠIt, ŠIT, ŠIT, ŠIT, slišala me je kako razlagam Kaji, kaj sem doživljala med meditacijo”, in požiram cmok v grlu.
Začnem. Ponovim, kar sem povedala Kaji. Nina mi zastavi še nekaj, za moj ego provokativnih vprašanj. Tema pred očmi. Praznina v glavi. Telo okamenelo. Sploh ne vem, kaj d fak me je vprašala. Pa sem vprašanje zelo dobro slišala, samo v tem trenutku sem vedela, da to kar mislim, da želi slišati, tule, v tem prostoru pač ne bo šlo čez. V glavi mi začne odmevati “Panika, PANIKA, izpostavljena si!” V mislih si začnem ponavljati Ninina vprašanja, da bi našla odgovor in kar naenkrat nastane tišina v mislih še globlja. Prazna glava. V zraku pa napetost in neprijetnost, ki smo jo čutile vse. Poleg mene začne govoriti Jožka. Malo si oddahnem, no v bistvu samo vdihnem in že smo nazaj pri meni. Pridi se nam malo pokazat, daj sprehodi se. Drugega, kot da zakorakam v prostor mi ne preostane in v glavi samo zaslišim glas: “Pa dej že prestavi se. ” In že se sprehajam po prostoru. Pa ne samo pred vsemi, ampak v energiji, v kateri kažem sebe. Stopicljam po prostoru, nerodno mi je, sram me je, energija je neznana, vendar ravno dovolj privlačna, da se predam: “Oh, come on Barbara, get over it!”. Zakorakam.
Ko se prepustim valu energije, se zavem, da je to moja energija. Energija moje moči. Energija mojih potencialov. Mojega življenja. Mene. Neprijetnost, v kateri me je moj um prekladal sem in tja, popusti. Zaradi mene, če kar končamo. Pa smo v resnici šele dobro začele.
Kranjska Gora ima drugačno energijo, kot jo je imel Piran, kjer sem pristala v začetku leta. Tudi Piran je bil prebujajoč in Kranjska Gora je njegova nadgradnja. Hvaležna sem, da sem lahko del te zgodbe in da je Kranjska del moje. Dopoldan in čas kosila sem izkoristila za sprehod do jezera Jasna. Deževen dan je danes. Počutim se, kot da sem na vikendu v tišini. V tišini s svojo prisotnostjo. Opazovalka in raziskovalka sebe in svoje okolice v kateri sem se znašla.
Mirna Jasna na moji levi, deroča Pišnica na moji desni. Nekako ta mirnost jezera danes ni vibrirala z mano, zato sem se znašla na bregu deroče Pišnice in opazovala moč vode. Moč, ki buta v ovire v strugi, dokler jih ne premakne. Premika kamenčke, kamenje in velike kamne in jih s svojo močjo premika s svojo energijo toka.
Hm, mar ni podobno z našim tokom zavesti.
Z mirnostjo v sebi se vračam nazaj proti hotelu, čaka me še posebna refleksija, ki sta nam jo Nives in Nina pripravili. Verjamem da bo močna. Z radovednostjo in malo tudi s strahom kaj bom ozavestila najdem tih miren kotiček v hotelu, kjer lahko slišim sebe, potegnem vprašanja na plano. Moje telo se blazno upira.